Hči dima in kosti

 Po dolgem času spet: izšel je moj četrti prevod, prvi del trilogije avtorice Laini Taylor, Hči dima in kosti.

Čeprav naslovnica oznanja "romantično pustolovščino sredi spopada angelov in demonov", se mi zdi roman boljši od tega. Ampak sem verjetno pristranska, ker sem ga res z veseljem prevajala in sem ga prebrala vsaj ... šestkrat in ti zadeva res prirase k srcu. Drugi del, Dnevi zvezd in krvi (delovni naslov, vsaj zaenkrat), bo izšel enkrat v drugi polovici 2013, ravno tako v mojem prevodu. Počasi se množijo! Here's to more!

Družinski obisk in superknjižnica

Na podstrešju knjižnice v gradu, kjer študiram, se skriva čisto preurejena soba, kamor odpeljejo vse skupine otrok, ki pridejo na obisk. Ko je konec oktobra v München prišla moja mama, sva šli skupaj pogledat, kaj se skriva tam. Odkrili sva kotiček, ki bi si ga želela imeti doma, morda v malo manjši izvedbi, ampak ja. Gregor, računamo nate! 

Tole je ena od knjižnih omar - knjige so slikanice v vseh mogočih jezikih. Zgoraj se svetijo luna in zvezde, stašno zanimiva pa so predvsem vratca na sredi (visoka so približno meni do pasu).

Za njimi se skriva gibljiva umetnina, velika glasbena skrinjica, kjer ob spremstvu nežne glasbe po nebu letajo čarovnica, sova in luna, spodaj pa se sprehajata Alica in ... kako je v slovenščini ime Humpty Dumptyju? 

Omare v knjižnici imajo včasih noge:

In primerek vitrine s starimi igračami (takšnih je več):

Z veseljem predstavljam svojo mamo:

Tole pa je LEGO Darth Vader ...

... in Batman :)

(Se opravičujem za dolgo pavzo, pride še kak post, preden se 1. decembra vrnem v domovino!)
K.

Jesensko branje

Tole minhensko vzdušje vzpodbuja branje, se mi zdi - poleg kopice šunda, ki ga tukaj ne bom omenjala, ker ni omembe vreden, naj povem, da sem brala:

- nov del serije o Stephanie Plum (Janet Evanovich), še vedno krasno zabaven,

- Love Letters (Katie Fforde), ker je romantična in knjižno naravnana,

- The Magicians' Guild (Trudi Canavan), prvi del serije, ki bi jo označila za pop fantazijo

in pa

- Beatrice and Virgil (Yann Martel). 

Tale zadnja je bila tudi prevedena v slovenščino (jaz sem jo brala v originalu) in je čisto drugačna od mojih pričakovanj. Če vam je bilo Pijevo življenje všeč, vam ne morem dati nikakršnega zagotovila, da vam bo tudi Beatrice in Vergil. Vem, da to ni ravno sijoča pohvala, ampak moram povedati kaj o knjigi, ki mi je na dan, ko sem jo končala, obsedla misli. Pravzaprav še tri tedne zatem razmišljam o njej in se ne morem odločiti, ali bi jo priporočala v branje ali ne. Verjetno ja. Ker je tako drugačna. In težko pričakovana.

In še všečen citat (žal samo iz originala, upam, da je dober tudi v prevodu) - čeprav je v zgodbi tu zgodnja pomlad, me spominja na lepe pozno-jesenske dneve, ki sem jih doživela v Minhnu.

The weather also soothed Henry. It was a Sunday that was gloriously living up to its pagan name, a bold rebel burst of warm weather that announced the impending vanquishing of winter. Music was escaping from doors and windows that at long last could be left open, and everyone in the city was parading in the streets. (119)

Za konec pa (z mobitelom posneta) fotka moje nove pridobitve: iz Slovenije dostavljena mini džezvica, ki kuha krasno turško kavo in ki mi je omogočila, da zjutraj pijem kavo in ne tistega, kar pride iz avtomata za filter kavo in se dela, da je kava. Džezvico je izbral Anže in je res čedna! 

Spomin na lepo jesensko nedeljo

Danes v Münchnu sneži. Sicer ni videti, da bo kaj resnega zapadlo, vendar je res, kar je rekla gospa Ulla, pri kateri živim: "Summer is really over." Zato objavljam fotografije s sprehoda, ki sem ga prejšnjo nedeljo opravila v upanju, da se bom oddolžila za veliko Starbucks kavo in še malo večji (nemarno dober) piškot. 

Sprehajala sem se ob reki Isar, ki teče skozi München. Menda se da ob njej sprehajati ure in ure, ker so njeni bregovi prepredeni s potkami. 

Po naključju sem odkrila lepo luteransko cerkev. Hecno je bilo, ker sem bila na nedeljo edina obiskovalka - pravzaprav je bilo že kar strašljivo, ker so luteranske cerkve malo manj okrancljane in precej temnejše od teh, ki jih sicer poznam od doma. 

Še bolj po naključju sem odkrila Maximilianeum, kjer domuje Bavarski parlament. Mimogrede, Bavarska hoče menda postat samostojna država in je bila dolgo edina zvezna dežela, ki je imela zraven še "svobodna" (Freistaat Bayern). Vedno je tudi bila (in je še vedno) ena najbogatejših dežel v Nemčiji in je zato morala dajati več davkov, ki so jih potem dobili prebivalci revnejših dežel, predvsem v vzhodni Nemčiji.

Danes sem v centru, kamor sem šla po olive, humus in sir, skoraj zmrznila. Res je dobro, da sem si kupila puhovko, čeprav se v njej počutim kot jeti (verjetno sem tudi videt kot jeti). Prodajalci začenjajo na police trgovin nastavljat okraske za novoletne jelke in če se ne motim, bodo po radiu kmalu začeli vrtet božične pesmi. Dva meseca prezgodaj! Še dobro, da bom decembra doma ...

Neuschwanstein

Včeraj (sobota) sem z dvema ruskima kolegicama (Anna, 28, je res prijetna in govori angleško dovolj dobro, da se zlahka pogovarjava; druga, Irina, pa je malo starejša in ne govori angleško ... ali nemško ... ali francosko ...) obiskala grad z neizgovorljivim imenom: Neuschwanstein. Stoji na vzpetini nad vasico z enako neizgovorljivim imenom: Hohenschwangau. Trenutno je malo ovit v zidarske odre.

V 2. polovici 19. stoletja ga je dal zgradit kralj Ludvig II. Bavarski, ki je znan po "pravljičnih" gradovih, ki so posuti po pokrajini okrog Münchna - tale je na obronku Alp. Ludvika so, ko je bil star komaj 40 let in je v gradu živel samo pol leta, razglasili za mentalno neprištevnega in ga odstavili s položaja. Iz tega dogodka je nastal cel kup teorij zarote, ker so Ludvika dan po "obsodbi" našli utopljenega v jezeru. Poleg njega je tam mrtev plaval tudi zdravnik, ki je napisal diagnozo, čeprav kralja ni videl več kot 12 let. Skrivnostno.

Grajska kuhinja - ne bi se je branila. Res. Grad je samo napol opremljen - ubogi Ludvik namreč ni imel dovolj časa. Fotografij nimam - pa ne zato, ker bi bila tako pošastna fotografinja, ampak zato, ker je bilo fotografiranje prepovedano. Prostore, ki so urejeni, krasijo slike z mitološkimi motivi: Tristan in Izolda, Saga o Sigurdu - miti, skratka, ki so navdihovali tudi skladatelja Wagnerja. Z Ludvikom sta bila namreč kolega.

Tole je Marijin most, s katerega je posneta prva fotografija. Pod njim teče krasna zelena alpska reka, ki v slapu pada preko tele pečine. Slika je (tokrat zares) pošastna, ampak zaradi zlobnega sonca nisem mogla posneti boljše. 

Malo panoramskega pogleda: tisti grad tam spodaj je menda pripadal Ludvikovim staršem. Sinko je očitno potreboval svojo sobo, pa si je namesto tega zgradil grad. In še malo jesenskih barv. Moje trademark fotke listja + neba. 

  Za konec pa še tale mačja gospodična (gospa, gospod? res ne vem ...), ki se je pustila fotografirat v mestecu Füssen, do kamor pripelje vlak. 

Aja, P.S.: Ko sem ob Marijinem mostu čakala Anno, ki je še fotografirala, je mimo prišla truma kitajskih turistov. In ena Kitajka (zelo ekscentrično oblečena) je stopila do mene in začela nekaj govorit - iz mahanja z rokami sem razumela, da se hoče slikat z mano. Bila sem preveč zmedena, da bi rekla ne, zato je sedla poleg mene na zidek in njena prijateljica naju je slikala. Ko sem vprašala "Why do you want to take my photo?" je odgovorila: "I am from Chinese!" Ja.

Sobota z Anžetom

Z Anžetom, ki me je ta vikend prišel obiskat, sva imela tak krasen "začetniški" ogled Münchna: center, kjer sva si pogledala (precej ne-impresivno) Marijino cerkev, še manj zanimivo Petrovo cerkev in krasni Viktualienmarkt, glavno tržnico, kjer so glavna atrakcija gromozanske kisle kumare, ki jih ljudje jejo kar tako, za malico na ulici (imela sva priliko videt nekoga, ki je ugriznil v eno - neprijetno moker, pršeč prizor). Tegale srebrnega  buldoga sva srečala pred eno od trgovinic na Ludwigstrasse, kjer je bil privezan (da ne bi pobegnil, seveda). Pes-pilot.

Sledilo je kosilo v Hofbräuhaus, kjer sem po nesreči SPET naročila bele klobase. Seveda sem sama kriva, ker nisem vprašala: "Pa ste prepričani, da ne bom dobila razmočenih belih klobas brez okusa?" ampak naj povem, da je na meniju bilo nekaj, kar se je imenovalo bela klobasa - in NISEM naročila tistega. Naročila sem tradicionalno münchensko klobaso. No, zdaj vem, da je bila Anžetova svinjska pečenka zelo okusna. ;) In pivo - pivo je tako močno, da se me je prijelo (eno samo!), mastna hrana gor ali dol.

Tole spodaj je postaja U-Bahna (podzemne železnice) pri Marienplatz in mi je strašno všeč zaradi oranžnih ploščic in ogledal. Drugi del postaje je oblečen v modre ploščice. 

Avtoportret:

V soboto popoldne sva si šla pogledat še BMW Welt in Museum. Tudi za tiste, ki jih avtomobili ne zanimajo preveč, se obisk splača - če ne zaradi drugega, pa zaradi ljudi (priznam, predvsem moških), ki z zasanjanimi pogledi tavajo od avtomobila do avtomobila in v mislih pišejo pisma Dedku Mrazu. 

BMW Welt je ogromna moderna stavba, kjer so razstavljeni modeli najnovejših serij BMW (= Bayerische Motoren Werke, straaaašno neizvirno). V muzeju na drugi strani ceste je razstavljena zgodovina tovarne. Menda so začeli s proizvodnjo letalskih motorjev in kasneje motorjev-motorjev (cestnih dvokolesnih vozil), šele nato so se spustili v avtomobilske vode, po katerih so zdaj verjetno najbolj znani.

Tale avtek je eden od tistih, ki bi se verjetno znašel na Anžetovem seznamu: 

Jaz pa sem na svoj "to-do list" pripisala tole lepotičko (dobro si jo oglejte, če kdo ne bo imel ideje za darilo za novo leto/rojstni dan ...):

Poslovna zgradba (visoka) in muzej (okrogla nizka):

Številka 2 na Anžetovem seznamu - moram priznat, da se ga tudi jaz ne bi ravno branila. Ampak. 

AAAAAMPAK! Vse najlepše, najnovejše in najpopolnejše modele je v hipu premagala očarljiva gospodična Isetta. Tale mali BMW iz petdesetih let je dvosedek. Edina vrata, ki jih ima, so spredaj (kljuka na levi). Nanje je tudi pritrjen volan - premakne se, ko odpreš vrata. Zadaj ima prostor za privezat kovček. In je najbolj. ljubek. avto. na. svetu!! :) Ljubezen na prvi pogled.

Pogled od spredaj in šik reklamni plakat: 

In še moja mala Isetta, ki sem jo lahko odpeljala domov (tak modelček je, da ga potegneš nazaj in se zapelje), ker sva ugotovila, da bi naju verjetno ujeli, če bi poskušala ukrasti original - njena najvišja hitrost je namreč 85 km/h. 

Englischer Garten + Oktoberfest

Danes sem se šla dopoldne sprehajat v Englischer Garten, ker je bilo vreme krasno in sem sicer neprestano nekje notri. Res je lep park, ljudje ležijo na travi, imajo piknike, pijejo pivo na štantkih ... ob 10h dopoldne ... ahh, München.

Spet en krasen paviljon:

In veverica, ki sem se ji jaz zdela bolj zanimiva kot ona meni (ogledovala si me je). 

Iiiin kulturni fenomen leta: OKTOBERFEST! Tu mu domačini rečejo Wiesen, kar je okrajšava za nekaj, ampak ne vem, za kaj. Skratka, nenormalno. Tja sem šla okrog 14h, da bi ja zgrešila čimvečjo gužvo. Po slikah se vam bo morda zdelo, da mi ni uspelo, ampak mi je - ko sem odhajala, se je tja valila še 3x gostejša množica, kot takrat, ko sem prišla jaz. Ogrooooomno ljudi je, velika večina je "našemljena", oblečena v vsaj približno narodno nošo. Eni to vzamejo resno in si oblečejo popolno opravo, pri drugih to pomeni kak bedast klobuk in karirasto srajco.

Hippodrom, eden od večjih šotorov (in kralj šniclov! :p ). Tu organizacija zgleda tako, da imaš večje (ene 8?) in manjše (ogromno) šotore, kamor, predvidevam, prideš samo z rezervacijo in veliko cekinčkov. Mednje so natlačeni t. i. "Biergarten", kar pomeni, da so narejene take ograjce, da ne more kar vsak zraven, potem pa ljudi posedejo za gasilske mize. Tam teoretično lahko dobiš prostor, ampak to je danes zgledalo tako, da se je tam tlačila nenormalna množica ljudi, vsak je držal v zrak toliko prstov, kot je potreboval sedežev, in upal na to, da ga bo kdo opazil in povabil naprej. 

Tako da ... nisem prišla do piva. Ahhh. Obljubim, da bom spila kakšnega po tem, ko bodo horde ljudi odšle in se bo dalo pivo dobit brez pretepanja. Navsezadnje se menda na Oktoberfestu streže samo pivo Münchenskih pivovarn.

Še en manjši šotor, pred katerim dva kuharja neumorno vrtita pečeno piško. Na sosednjem šotoru se je sukal cel vol. Ne vem, mogoče to oznanja, katere sorte meso strežejo?

Ču-do-vi-ta lectova srca, simbol Oktoberfesta. Nosijo jih predvsem dekleta in ženske. Brala sem tudi, da obstaja neka fora s pentljicami - če daš na eno stran, si samska, če na drugo, si zasedena, pentlja na sredi pa pomeni, da si še devica. Danes nisem opazila ničesar specifičnega. Za to imam dober razlog. 

Nekaj besed moram namreč nujno posvetit bavarskim dekoltejem. Saj veste, da nisem pretirano konservativna, kar se tiče oblačenja. Kdaj se zgrozim ob kakem pretirano kratkem krilcu, tigrastih pajkicah ipd, ampak tule so me pa dekolteji čisto prevzeli. Pentljic na dirndlih (pač, na teh ženskih nošah) nisem spremljala, ker sem preveč zavzeto strmela v mankajoče dele teh oblek. Res so neverjetne, tele gospe in gospodične. Nekateri dekolteji so res osupljivi, nekaterih pa čisto preprosto raje ne bi videla. 

Dame si potem okrog vratu pogosto obesijo še skromen križec, okrašen s perlami in briljanti, ki "tenkočutno" opozarja na tisto, kar ti že tako skače v oči. Moram priznat, da sem bila očarana. Iz jasnih razlogov mi nobenega ni uspelo ujet na fotkah - mislim, da bi tudi za tukajšnje razmere izpadla čudno, če bi prišla zraven in razložila, da hočem slikat dekolteje. Škoda.

Na žalost moram omenit tudi malo manj prijeten del - ki pa ni presenetljiv glede na to, da je Oktoberfest pivski festival. Pijani ljudje. Ob vseh urah dneva. K sreči je povsod polno reševalcev in policajev, ampak to ne pomeni, da okoliške ulice (in vlaki!) ne postanejo malo minsko polje (izogibat se je treba pljuskom ... no, saj si predstavljate) in da se ljudje s topimi pogledi ne opotekajo naokrog. Hecno je res, da se to ne dogaja samo zvečer, ampak jih vidiš ob 10h zjutraj, 1h popoldne, kadarkoli. Menda je nek kanadski revež celo umrl, ker ga je v centru povozil tramvaj. Ne vem, kako mu je to uspelo, ampak ja ... Neprijetno.

Tudi mladi so oblečeni "po domače", očitno to ni neka prastara, bedna, ne-kul navada.

 Priporočilo: ko/če pridete v München, ne jest bele klobase. Okus je približno tak, kot je videt - brezbarven. Štručka je bila okusna (taka kot te mehke preste), omakca pa sumljiva (sladkasta).

Zuckerwatte, da sem si popravila okus!

In še glavna ne-pivska atrakcija Oktoberfesta: ringlšpili! Imajo vse sorte vlakcev smrti, vrtiljakov, gosenic, nihal, vrtiljakov na 50 metrih višine ...

Moram rečt, da sem vesela, da sem šla pogledat Oktoberfest, ker si niti približno nisem mogla predstavljat, kako masoven je. Ne vem, s čim naj ga primerjam ... V Ljubljani bi rekla, da bi zasedel ... recimo območje, kakršnega zamejujejo Čopova, Slovenska, Aškerčeva (pri Križankah) in Ljubljanica. Pomojem kaj takega. Ampak to so vse začasne strukture. Na zemljevidu je zarisan park. Ne vem, kot če bi cel Tivoli zasedli? 

Če bi imela družbo, bi bilo verjetno bolj ... no, bolj družabno :) Zdaj sem samo hodila okrog, se smejala ljudem in fotografirala. Verjetno je ob večerih lepše, ne vidi se packarije in povsod so lučke. Ne vem pa, če bi v München prišla samo zaradi Oktoberfesta, kot to dela velika večina tujcev. Videla sem celo 2 Avstralca (po naglasu sodeč), ki sta nosila tele tradicionalne bavarske usnjene hlače in surferske (Hawaii?) srajce. Res kulturni fenomen.