One for the Money

Že nekaj časa nisem prebrala bolj zabavne chicklit knjige, kot je One for the Money (Janet Evanovich). Zdaj so po njej posneli tudi film s Katherine Heigl v glavni vlogi.

Mogoče res ni material za Nobelovo nagrado, je pa sveža zgodba (čeprav se dogaja sredi devetdesetih in zato nimajo niti mobitelov, kaj šele interneta) o Stephanie Plum, ki se v finančni krizi zateče k novemu poklicu in postane lovka na glave. Zanimivo se mi zdi, da je v knjigi presenetljivo malo spolnosti, saj sem (zaradi prevodov, ki sem jih dobila, seveda) navajena ljubezenskih romanov s precej eksplicitnimi prizori.

Knjiga je prva v seriji osemnajstih, kar je morda zaskrbljujoče - dvomim, da se bom prebila do zadnjega dela. Vsekakor je krasno branje za užitek: danes so me na hodniku na fakulteti ljudje čudno gledali, ko sem glasen smeh poskušala zadušiti s šalom.

 Priporočam v (poletno) branje.

P.S.: Zaenkrat v Cobissu ni podatkov, ali se bo serijo kdo lotil prevesti v slovenščino. Jaz se je ne bi branila.

Če si drzneš

Če si drzneš je končno tu!!!!

Moj drugi književni prevod, ne morem verjeti! 

Zgodba avtorice Kresley Cole pripoveduje o Courtlandu MacCarricku, Škotu, in Annaliji Llorente, Kastiljki, in se odvija sredi 19. stoletja v Andori. Super poletno branje, bi človek rekel. Dobi se jo npr. tule (pa v knjižnici, seveda!). Naslovnica je primerno strastna, bi rekla! Tole je prvi del trilogije, ki mu sledita še zgodbi Courtovih bratov, Hugha in Ethana. Sami krepki škotski bojevniki, ni kaj ...

Juhej!!

Čili!

V Ljubljani že zadnjih nekaj dni dežuje, zato se je tale čili (recept je tule, video pa tule, če vas zanima) strašno prilegel. Je kot nekakšna bolognese omaka na mehiški način in menda je super, če jo postrežeš s tortilja čipsom, naribanim sirom in veliko žlico kisle smetane. Nama se je zdel krasen s peteršiljem in koruznim kruhom.

Kar se tiče recepta: nisva se ga držala do potankosti - tam, kjer piše, da bi morala dodati še "chipotle chiles in adobo sauce" (karkoli že to je), sva preprosto preskočila eno alinejo. Ker imava rada pikantno hrano, sva v omako vsula precejšnjo količino "navadnega" čilija (ki se ga dobi na oddelku z začimbami in ni tako močen) in potem, ker se nama ni zdel dovolj pekoč, še precej presenetljivo količino res ostrega kitajskega čilija (ki se ga dobi na oddelku z azijsko prehrano). Vsekakor je "po okusu" dober napotek.

Z Laškim pivom narejen čili je bil super, verjetno bi ga lahko nadomestila z vodo (vsaj nekje v videu je to omenjeno), ampak pivo doda dober okus.

Najtežji del recepta je sekljanje čebule - midva sva svojo kupila na tržnici in je očitno nekaj res močnega, ker sva se morala izmenjavati pri rezanju (k sreči sva delala le polovičen recept, torej sva potrebovala samo eno čebulo in pol), ker še nisva odkrila pametnega načina za ne-solzno seckanje čebule.

Enkrat za spremembo je tudi čas priprave pravilen - celotna zadeva je pripravljena v pol ure, brez problemov in v enem samem loncu! Čili je menda tudi krasen kandidat za zamrzovalnik.

Vesele velikonočne praznike!

Preveč korenja?

V hladilniku sem imela cel kilogram korenja, ki je bilo v nevarnosti, da ostane pozabljeno nekje za vrstami jogurta, oliv in sira. Ko sem zagledala tale recept, sem bila prepričana, da se bo poskus korenčkovih mafinov končal kot poskus bučkinih mafinov (= slabo). Pa se ni. Tile so krasno začinjeni, sladki in sočni.

Naredila sem nekaj sprememb, da so mogoče maaaaalo bolj zdravi (niso ravno dietni, no). Prvo serijo (ja, spekla sem dve, dovolj dobri so, da jih (s pomočjo drugih članov družine) lahko ješ dva dni zapored!) sem pekla z dvema tretjinama bele in tretjino polnozrnate pšenične moke, v drugi pa sem vzela pol vsake; ker mi je zmanjkalo navadnega masla, sem zraven stopila še malo kokosovega, uporabila pa sem tudi dve žlici manj sladkorja. Rezultat ni nič manj dober!

Aha, kar se tiče merskih enot v teh ameriških receptih ... najlažje je res imeti "cup measures", torej posebne posodice, ki služijo kot merice in potem ni treba ničesar tehtati, samo zajemaš in je res mogoče hitro nameriti vse sestavine (jaz imam en tak set in je super). Sicer pa so tule mere (pretvorbe), ki se mi še niso izneverile. Kak gram gor ali dol se ne pozna.

Uh, še to: to je najbolj preprost recep za mafine, kar sem jih kdaj srečala. Najtežji del (se ne hecam) je ribanje korenja. Trije veliki ali pet majhnih korenčkov v kuhinji povzroči malo oranžno eksplozijo, če imaš slab ribežen, ki ne zna sam stati pokonci. Verjetno bi ga bilo najlažje kar zmleti v multipraktiku (ki ga nimam!). Skratka, recept sploh ne zahteva električnega mešalca, vse samo pomešaš med sabo.

Če imate preveč korenja ...