Nova podoba Odrešitve

Odrešitev, moj prvi književni prevod, zdaj obstaja tudi v žepni različici in z drugačno naslovnico. Lady Johanna je še vedno svetlolasa in zasanjana.

Soufflé

Soufflé je nekaj najboljšega, kar lahko narediš v še tako majhni, stari, neventilirani pečici. Tokrat sem se lotila špinačno-sirovega souffléja, ki ni prav nič težaven. Hec je le v tem, da pridno mešaš bešamel (sauce béchamel), dokler ne postane gladek, in da pri vmešavanju snega iz beljakov nisi preveč nasilen. Potem soufflé pridno naraste in postane zlato rjavo zapečen. Jaz sem namesto gruyere sira, ki ga zahteva tale recept, uporabila mešanico navadnega Jošta in malo parmezana, pa je bilo krasno.

Tale posoda je morda malo prevelika za takšno količino, precej bolj čedno bi bil videti, če bi bil razdeljen v majhne posodice. V receptu piše tudi, da v prvih 25 minutah pečenja ni priporočljivo odpirati pečice, saj se zadevica lahko sesede, ampak sem drugje prebrala, da je tudi to mit. Ne vem, nisem preizkušala. Sem še novinec v delanju souffléjev. Res pa je, da je treba recept ubogati, ko piše, da ga je treba takoj postreči - sesede se po približno dveh minutah. Ravno tako ga je nemogoče lepo postreči - težko ga je razrezati in vzeti iz posode. Ravno zato bi ga naslednjič raje spekla v manjših posodicah, da vsak dobi svojo (kot pri čokoladnem souffléju, ki ga delam za sladico). Ampak je pa takšen, večji primerek precej bolj občudovanja vreden, ko ga prineseš na mizo.

Torej: ničesar strašnega ni na tem napihnjenem kupčku siraste dobrote.

Bologna

Knjižni sejem v Bologni je bil krasen. Knjige povsod (kdo bi si mislil), najprej sem kar strmela, ko me je mama vodila iz ene ogromne dvorane v drugo, da bi mi pokazala, kakšen je načrt razstavnih prostorov in da bi lahko znašla (ni ji uspelo - tudi po petih urah tavanja naokoli sem ugotovila, da se v eni dvorani vrtim v krogih).

Škoda je, ker se knjig ne da kupovati - razstavljene imajo le sejemske primerke. Lahko si predstavljate, kako ponosna sem bila, ko sem na neki polici našla knjigo, ki jo trenutno prevajam!

Škoda je tudi, da ne govorim/berem korejsko ali kitajsko, ker so bile njihove slikanice preprosto čudovite. Sem pa nabrala kupček razglednic in knjižnih kazalk, da se bom spominjala nanje.

Na poti domov sem z avtobusa opazovala polja in travnike ob avtocesti in sem ugotovila, da se fazani in njihove prepeličje spremljevalke najraje pasejo ob sončnem zahodu, ker še nikoli nisem videla takšnega števila fazanov. Morda sem kdaj opazila kakšnega na polju, čisto po naključju, tu pa so bili prav množični, tolsti in pisani. Vmes pa še nekaj zajcev. Kot je rekla moja mama: dovolj za mešan divjačinski golaž.

Torte!

Včeraj je moja mama praznovala 50. rojstni dan in del mojih zadolžitev je vključeval peko dveh tort (ona je sama spekla preostali dve).

Prva, t.i. kronski dragulj (= tista, v katero je zarezala najprej), je bila čokoladna torta s temnim pivom in namazom iz arašidovega masla (recept tule).

Bila je res krasna, težka, sočna in nasitna, moram pa povedati, da sovražnikom arašidovega masla ni bila pretirano pri srcu. Testo sem spekla v dveh delih, ker a) nimam dveh tortnih pekačev (oziroma celo treh, kot priporoča recept) in b) najina pečica ne premore ventilatorja, zato lahko v njej pečem le po eno stvar. Se je pa splačalo. Še to: če bi hotela torto speči v treh plasteh ali s premazom 'obleči' tudi stranice torte, bi morala recept za premaz podvojiti.

Druga, precej lažja tortica dolguje svoj okus mletim mandljem in limoni. Recept je tule in lahko vam povem, da je to ena najlažjih sladic, kar sem jih kdajkoli pekla.

Lahko bi jo morda še malo bolj zapekla, prepričana pa sem, da je v receptu, ki sem ga navedla, uporabljen manjši pekač (in je torta zato višja). Dodala sem tudi preprosto glazuro (to, kar ji da ta čeden lesk) iz sladkorja v prahu in malo limoninega soka. Preprosto.

V ponedeljek greva z mami na knjižni sejem otroške/mladinske književnosti v Bologno, moj prvi sejem! Komaj čakam, bom poročala.

Lep preostanek vikenda!

Kaja

The Name of the Wind

Patrick Rothfuss: The Name of the Wind

Čeprav sem Rothfussov prvenec brala v angleščini, si zasluži omembo v slovenščini. Zaslužil bi si tudi (Res dober! Kvaliteten! Z zanimanjem in skrbjo narejen!) prevod, kot bi si ga še marsikatero odlično delo fantastičnega žanra, pa do tega nekako ne pride. The Name of the Wind je prvi del The Kingkiller Chronicle, ki bo (predvidoma, verjetno) imela tri dele. Kot je pri fantastiki skoraj običajno, je tudi The Name of the Wind pošten zalogajček, skozi katerega pa se nisem le zlahka pregrizla, ampak sem ga, po domače rečeno, požrla.

Gospod Rothfuss, ki bo letos dopolnil šele 39 let, se Kvothove zgodbe loti z dveh plati. Kvothe, gostilničar v majcenem kraju bogu za hrbtom, skriva svojo preteklost pred vaščani, ki se jim zgodbe o demonih in vojnah zdijo le pravljice: »Stories were told here, but they happened somewhere else. This was not a place for demons«. Ko enega od mladih vaščanov napadejo ravno ti demoni, se je Kvoth prisiljen soočiti z dejstvom, da mu je preteklost sledila celo v tako zakoten konček sveta. Ko sreča v njegovo krčmo zanese slavnega kronista, ki si želi zapisati njegovo zgodbo, se Kvothe prvič loti pripovedovanja o svoji mladosti.

Rothfuss spretno menjava (prvo)osebni pogled Kvothove pripovedi z dogodki v »sedanjosti«; jasno je, da je razočarani, prezgodaj utrujeni gostilničar moral preživeti marsikaj hudega, da se je iz zvedavega rdečelasega dečka, ki ga sprva spoznamo, spremenil v to senco samega sebe. Nenavadno zanimiv je občutek zadovoljstva, ko avtor ponudi nov košček sestavljanke, ki se postavi na svoje mesto in si rečem: »Aha, tako je torej bilo, zato je tako žalosten!«

Svet, ki mu vladajo skoraj povsem »zemeljski« zakoni, krasi alkimija, čudovita veda, ki se ji Kvoth posveti z zanimanjem in nadpovprečno spretnostjo. Demoni, o katerih slišimo na začetku, so skriti v govoricah, folklora pa je strašno pomembna: Kvothovo življenje nepopravljivo spremeni živa legenda skupine nadnaravnih bitij, »the Chandrian«. Tu je jasno videti, da se Rothfuss zaveda, kako pomembno je pri fantastiki tudi kulturno ozadje (in ne le epske bitke) – legende in zgodbe spremljajo pesmi, otroške izštevanke in pregovori:

»When the hearthfire turns to blue,

What to do? What to do?

Run outside. Run and hide.

When his eyes are black as crow?

Where to go? Where to go?

Near and far. Here they are.

See a man without a face?

Move like ghosts from place to place.

What's their plan? What's their plan?

Chandrian. Chandrian.«

Iz ust svojih junakov Rothfuss nasuje cel nabor pametnih naukov, ki bodo morda koga zbodli, spet drugi pa se bodo ob njih zabavali: »Call a jack a jack. Call a spade a spade. But always call a whore a lady.« Posebno oster je njegov odnos do poezije, ki se mu je zelo očitno zamerila: »Remember this, son, if you forget everything else. A poet is a musician who can't sing. Words have to find a man's mind before they can touch his heart, and some men's minds are woeful small targets. Music touches their hearts directly no matter how small or stubborn the mind of the man who listens.« Spet drugje pravi tudi: »Imre was a haven for the arts. There were musicians, dramatists, sculptors, dancers and the practitioners of a hundred smaller arts, even the lowest art of all: poetry.«

Zanimivo je tudi njegovo stališče (no, če seveda privzamemo, da lahko besede katerega od avtorjevih junakov pripišemo kar avtorju samemu) do pripovedovanja: »All stories are true ... But this one really happened, if that's what you mean. ... More or less. You have to be a bit of a liar to tell a story the right way. Too much truth confuses the facts. Too much honesty makes you sound insincere.«

Zdi pa se mi, da Rothfussa poleg osupljivo dobro zgrajene zgodbe in duhovitih pripomb odlikuje predvsem liričnost pripovedi, ki jo je v množici bitk, prerokb in zarot v fantazijskem žanru včasih težko najti. Kvoth je v svoj svet vpet ne le kot zgodovinsko pomemben junak, temveč tudi z ljubeznijo do soljudi. Nekako bolj prisoten je v času, ki ga obdaja, zaveda se malih dogodkov in vsakodnevnih trenutkov, ki nam polepšajo življenje:

»My parents danced together, her head on his chest. Both had their eyes closed. They seemed so perfectly content. If you can find someone like that, someone who you can hold and close your eyes to the world with, then you're lucky. Even if it lasts for a minute or a day. The image of them gently swaying to the music is how I picture love in my mind even after all these years.«

Za konec pa še odlomek za ljubitelje glasbe in poezije (žal je spet v angleščini, vendar nikakor nočem Rothfussu delati krivice in z okornim prevodom oskruniti dodelanega odlomka):

»'What do you know of poetry?' Ambrose said without bothering to turn around.

'I know a limping verse when I hear it,' I said. 'But this isn't even limping. A limp has a rhythm. This is more like someone falling down a set of stairs. Uneven stairs. With a midden at the bottom.'

'It is a sprung rhythm,' he said, his voice stiff and offended. 'I wouldn't expect you to understand.'

'Sprung?' I burst out with an incredulous laugh. 'I understand that if I saw a horse with a leg that badly 'sprung', I'd kill it out of mercy, then burn its poor corpse for fear that the local dogs might gnaw on it and die.'«

http://www.patrickrothfuss.com/content/index.asp

Resje

Malo spomladanskega resja z današnjega izleta na Kanin

Trenutno berem The Lies of Locke Lamora, ki je prvi del The Gentleman Bastard Sequence (Scott Lynch) in Chime (Franny Billingsley).