Kaneloni

Ko sem kupila škatlo Barillinih kanelonov (Canelloni Emiliani, no pre-cooking, 30'), sem na zadnji strani sicer zagledala recept s špinačo in rikoto, ampak sem mislila, da bom našla kaj boljšega na katerem od SEDMIH blogov o hrani, ki jih bolj ali manj redno spremljam. Pa nisem. Očitno so kaneloni stvar, ki se je noben ugleden kuhar noče dotakniti. Celo Martha Stewart ponuja komaj kak recept za tele krasne tulčke, enega z bučami in enega s sladkim krompirjem (sweet potato) in en video iz leta ... 1983? V njem nastopa človek z najbolj strašljivo frizuro na svetu (da ne omenjam oblek!), zato sem ga po hitrem postopku prekinila in se lotila kar Barillinega recepta.

Barillini kuharski strokovnjaki zahtevajo, da na 500g rikote dodaš 40g sveže špinače (ki jo seveda skuhaš). Meni se je to zdelo strašno malo, poleg tega pa sem imela samo 300g rikote, ki mi jo je prijazno podarila mami. Vzela sem torej precej več blitve (deluje kot super nadomestek špinače) kot je bilo predvideno v receptu, pa so bili vseeno krasni. Sploh se sprašujem, ali ne bi bili kaneloni iz izvirnega recepta čisto preveč skutasti za moj okus. 

Postopek gre nekako takole:

Skuhaš bešamel omako: 2 žlici masla stopiš v ponvi (priporočam teflon), dodaš 2 žlici moke in mešaš, da ni grudic. Počasi začneš prilivati 7dl mleka in mešaš, da se grudice bolj ali manj porazgubijo. Kuhaš, da se omaka malo zgosti, soliš, popraš, dodaš ščepec mletega muškatnega oreščka. Ta del traja slabih 10 minut. Mleko moraš prilivati res počasi.

Pripraviš nadev: na olivnem olju prepražiš drobno sesekljano polovico čebule, dodaš 2 stroka česna (stisneš, narežeš, kar ti je ljubše) in dušiš, dokler ni lepo porumenelo. Dodaš spasirano ali na drobno nasekljano špinačo/blitvo - skuhano, seveda, oziroma odmrznjeno iz paketka (rekla bi, da približno enako količino kot je rikote - zame je bilo to okrog 300g). Kuhaš, da povre voda (da nadev ne bo razmočen), dodaš rikoto in jo razdrobiš, da se enakomerno premeša. Odstaviš  z ognja, soliš in popraš po okusu in vmešaš dobro pest naribanega parmezana (jaz sem uporabila pecorino sardo, trd ovčji sir, ker sem ga tudi dobila od staršev, ampak mislim, da bi deloval kateri koli trši, bolj aromatičen sir). 

Vklopiš pečico: na 190 stopinj.

Pripraviš pekač: v steklen/keramičen pekač (ne vem, verjetno bi bilo ok tudi v kovinskem, moj je pač bil keramičen) vliješ približno polovico bešamel omake in jo razporediš po dnu.

Napolniš kanelone: V plastično vrečko (kuhinjsko, čisto!!!) naložiš nadev, zavežeš in odrežeš 1 vogal vrečke. Tako ustvariš krasno napravo za polnjenje kanelonov. Jamie Oliver pravi, da je pomembno, da v nadevu ni zraka. Na spodnji sliki lahko sicer vidite občasno svetlejšo liso = mehurček zraka, ampak ni bilo hudega. (Če se sprašujete, zakaj nisem uporabila Jamiejevega recepta, je odgovor: dodal je paradižnikovo omako.) Napolnjene kanelone polagaš v pekač. V mojega jih je šlo 16, kar je bilo ravno prav, da sem porabila skoraj ves nadev.

Namočiš kanelone: preostanek bešamel omake enakomerno razporediš po kanelonih, da so čim bolj pokriti. Ta omaka se bo vpila vanje, da se bodo "skuhali" v pečici. Posipaš z naribanim parmezanom (spet velja prejšnja opomba o sirih).  

Pečeš: 30 minut (pri prej omenjenih 190 stopinjah).

Pustiš počivat: 10 minut, da se malo uleži in ni več nemarno vroče.

Postrežeš s: solato - zeleno, kumarično, kar koli imaš pri roki. Prileže se nekaj hrustljavega.

Od drugega jedca tega kosila sem dobila zeleno luč, da kdaj poskusim še kak drug recept s kaneloni: "Lahko tud kej mesnega, pomoje bi ful pasal!". Do naslednjič, torej.

Fantazija in žirafe

V zadnjem času se spet nekoliko bolj lotevam fantazijske književnosti, kar mi, moram priznati, strašno ustreza. 

Nova najdba mladinske (Young Adult) literature je Moira Young in prvi del trilogije Dustlands, Blood Red Road. Ima krasno glavno junakinjo, Sabo, ki je hkrati oseba, ki pripoveduje zgodbo v hecnem pogovornem jeziku. Je anti-utopija (distopija, kakor jo pač hočete imenovati) in komaj čakam nadaljevanje (menda jeseni letos). Dokler ne preberem vsaj še enega dela, seveda ne morem vedeti, ali bo avtorici uspelo nadaljevati enako dobro zgodbo, zato bom sodbo odložila na kasnejši čas. Zaenkrat lahko rečem, da je bil prvi del res fino branje, v slogu The Hunger Games, kar sem seveda pričakovala, saj sledi novemu valu post-apokaliptičnih zgodb.

TRETJI del serije, ki ima trenutno enajst delov, dvanajsti pa je na poti. Zgodba se razvija in zapleta, osebe so prijetne in človeške, in Jordan je nedvomno imel čut za epsko. Ker me je knjiga tako navdušila, sem Anžeta (ki prebere neprimerno več fantazije kot jaz) prosila za kaj podobnega in zdaj vztrajno glodam 1200-stranski The Way of Kings Brandona Sandersona, ki je zaslužen za to, da bo tale Jordanova serija The Wheel of Time sploh zaključena. Robert Jordan je namreč umrl, a je prej še napisal okvir zgodbe do konca in za pomoč prosil Sandersona, ki je spisal zadnje tri (štiri?) knjige. Menda so ene boljših v seriji. Zdaj mora miniti nekaj časa, preden kupiva četrti del, da se ne prenasičiva - vsak ima kakih 600 strani, zato je zmernost njuna vrlina.

Sicer berem novo pošiljko mladinskih knjig za recenzije, nekaj fantazije in nekaj znanstvene fantastike. Te zadnje ne poznam dobro, zato je zanimivo širiti obzorja.

Čisto nepovezano s književnostjo: imela sem že štiri ure jahanja! Gre mi kar dobro, le na konja se ne znam spraviti elegantno, niti ne znam lepo razjahati. Ubogi Špar (tako je ime 16-letnemu sivcu, ki ga jahava) je strašno potrpežljiv, ampak se mi vseeno smili.

Tole pa je utrinek z obiska v živalskem vrtu Ljubljana, kjer sem žirafe (štiri samčke imajo) lahko hranila z briketi in jih božala in občudovala njihove velike, črne, sijoče oči z dolgimi, gostimi črnimi trepalnicami. Res krasna izkušnja!