Neuschwanstein

Včeraj (sobota) sem z dvema ruskima kolegicama (Anna, 28, je res prijetna in govori angleško dovolj dobro, da se zlahka pogovarjava; druga, Irina, pa je malo starejša in ne govori angleško ... ali nemško ... ali francosko ...) obiskala grad z neizgovorljivim imenom: Neuschwanstein. Stoji na vzpetini nad vasico z enako neizgovorljivim imenom: Hohenschwangau. Trenutno je malo ovit v zidarske odre.

V 2. polovici 19. stoletja ga je dal zgradit kralj Ludvig II. Bavarski, ki je znan po "pravljičnih" gradovih, ki so posuti po pokrajini okrog Münchna - tale je na obronku Alp. Ludvika so, ko je bil star komaj 40 let in je v gradu živel samo pol leta, razglasili za mentalno neprištevnega in ga odstavili s položaja. Iz tega dogodka je nastal cel kup teorij zarote, ker so Ludvika dan po "obsodbi" našli utopljenega v jezeru. Poleg njega je tam mrtev plaval tudi zdravnik, ki je napisal diagnozo, čeprav kralja ni videl več kot 12 let. Skrivnostno.

Grajska kuhinja - ne bi se je branila. Res. Grad je samo napol opremljen - ubogi Ludvik namreč ni imel dovolj časa. Fotografij nimam - pa ne zato, ker bi bila tako pošastna fotografinja, ampak zato, ker je bilo fotografiranje prepovedano. Prostore, ki so urejeni, krasijo slike z mitološkimi motivi: Tristan in Izolda, Saga o Sigurdu - miti, skratka, ki so navdihovali tudi skladatelja Wagnerja. Z Ludvikom sta bila namreč kolega.

Tole je Marijin most, s katerega je posneta prva fotografija. Pod njim teče krasna zelena alpska reka, ki v slapu pada preko tele pečine. Slika je (tokrat zares) pošastna, ampak zaradi zlobnega sonca nisem mogla posneti boljše. 

Malo panoramskega pogleda: tisti grad tam spodaj je menda pripadal Ludvikovim staršem. Sinko je očitno potreboval svojo sobo, pa si je namesto tega zgradil grad. In še malo jesenskih barv. Moje trademark fotke listja + neba. 

  Za konec pa še tale mačja gospodična (gospa, gospod? res ne vem ...), ki se je pustila fotografirat v mestecu Füssen, do kamor pripelje vlak. 

Aja, P.S.: Ko sem ob Marijinem mostu čakala Anno, ki je še fotografirala, je mimo prišla truma kitajskih turistov. In ena Kitajka (zelo ekscentrično oblečena) je stopila do mene in začela nekaj govorit - iz mahanja z rokami sem razumela, da se hoče slikat z mano. Bila sem preveč zmedena, da bi rekla ne, zato je sedla poleg mene na zidek in njena prijateljica naju je slikala. Ko sem vprašala "Why do you want to take my photo?" je odgovorila: "I am from Chinese!" Ja.