Spomin na lepo jesensko nedeljo

Danes v Münchnu sneži. Sicer ni videti, da bo kaj resnega zapadlo, vendar je res, kar je rekla gospa Ulla, pri kateri živim: "Summer is really over." Zato objavljam fotografije s sprehoda, ki sem ga prejšnjo nedeljo opravila v upanju, da se bom oddolžila za veliko Starbucks kavo in še malo večji (nemarno dober) piškot. 

Sprehajala sem se ob reki Isar, ki teče skozi München. Menda se da ob njej sprehajati ure in ure, ker so njeni bregovi prepredeni s potkami. 

Po naključju sem odkrila lepo luteransko cerkev. Hecno je bilo, ker sem bila na nedeljo edina obiskovalka - pravzaprav je bilo že kar strašljivo, ker so luteranske cerkve malo manj okrancljane in precej temnejše od teh, ki jih sicer poznam od doma. 

Še bolj po naključju sem odkrila Maximilianeum, kjer domuje Bavarski parlament. Mimogrede, Bavarska hoče menda postat samostojna država in je bila dolgo edina zvezna dežela, ki je imela zraven še "svobodna" (Freistaat Bayern). Vedno je tudi bila (in je še vedno) ena najbogatejših dežel v Nemčiji in je zato morala dajati več davkov, ki so jih potem dobili prebivalci revnejših dežel, predvsem v vzhodni Nemčiji.

Danes sem v centru, kamor sem šla po olive, humus in sir, skoraj zmrznila. Res je dobro, da sem si kupila puhovko, čeprav se v njej počutim kot jeti (verjetno sem tudi videt kot jeti). Prodajalci začenjajo na police trgovin nastavljat okraske za novoletne jelke in če se ne motim, bodo po radiu kmalu začeli vrtet božične pesmi. Dva meseca prezgodaj! Še dobro, da bom decembra doma ...

Neuschwanstein

Včeraj (sobota) sem z dvema ruskima kolegicama (Anna, 28, je res prijetna in govori angleško dovolj dobro, da se zlahka pogovarjava; druga, Irina, pa je malo starejša in ne govori angleško ... ali nemško ... ali francosko ...) obiskala grad z neizgovorljivim imenom: Neuschwanstein. Stoji na vzpetini nad vasico z enako neizgovorljivim imenom: Hohenschwangau. Trenutno je malo ovit v zidarske odre.

V 2. polovici 19. stoletja ga je dal zgradit kralj Ludvig II. Bavarski, ki je znan po "pravljičnih" gradovih, ki so posuti po pokrajini okrog Münchna - tale je na obronku Alp. Ludvika so, ko je bil star komaj 40 let in je v gradu živel samo pol leta, razglasili za mentalno neprištevnega in ga odstavili s položaja. Iz tega dogodka je nastal cel kup teorij zarote, ker so Ludvika dan po "obsodbi" našli utopljenega v jezeru. Poleg njega je tam mrtev plaval tudi zdravnik, ki je napisal diagnozo, čeprav kralja ni videl več kot 12 let. Skrivnostno.

Grajska kuhinja - ne bi se je branila. Res. Grad je samo napol opremljen - ubogi Ludvik namreč ni imel dovolj časa. Fotografij nimam - pa ne zato, ker bi bila tako pošastna fotografinja, ampak zato, ker je bilo fotografiranje prepovedano. Prostore, ki so urejeni, krasijo slike z mitološkimi motivi: Tristan in Izolda, Saga o Sigurdu - miti, skratka, ki so navdihovali tudi skladatelja Wagnerja. Z Ludvikom sta bila namreč kolega.

Tole je Marijin most, s katerega je posneta prva fotografija. Pod njim teče krasna zelena alpska reka, ki v slapu pada preko tele pečine. Slika je (tokrat zares) pošastna, ampak zaradi zlobnega sonca nisem mogla posneti boljše. 

Malo panoramskega pogleda: tisti grad tam spodaj je menda pripadal Ludvikovim staršem. Sinko je očitno potreboval svojo sobo, pa si je namesto tega zgradil grad. In še malo jesenskih barv. Moje trademark fotke listja + neba. 

  Za konec pa še tale mačja gospodična (gospa, gospod? res ne vem ...), ki se je pustila fotografirat v mestecu Füssen, do kamor pripelje vlak. 

Aja, P.S.: Ko sem ob Marijinem mostu čakala Anno, ki je še fotografirala, je mimo prišla truma kitajskih turistov. In ena Kitajka (zelo ekscentrično oblečena) je stopila do mene in začela nekaj govorit - iz mahanja z rokami sem razumela, da se hoče slikat z mano. Bila sem preveč zmedena, da bi rekla ne, zato je sedla poleg mene na zidek in njena prijateljica naju je slikala. Ko sem vprašala "Why do you want to take my photo?" je odgovorila: "I am from Chinese!" Ja.

Sobota z Anžetom

Z Anžetom, ki me je ta vikend prišel obiskat, sva imela tak krasen "začetniški" ogled Münchna: center, kjer sva si pogledala (precej ne-impresivno) Marijino cerkev, še manj zanimivo Petrovo cerkev in krasni Viktualienmarkt, glavno tržnico, kjer so glavna atrakcija gromozanske kisle kumare, ki jih ljudje jejo kar tako, za malico na ulici (imela sva priliko videt nekoga, ki je ugriznil v eno - neprijetno moker, pršeč prizor). Tegale srebrnega  buldoga sva srečala pred eno od trgovinic na Ludwigstrasse, kjer je bil privezan (da ne bi pobegnil, seveda). Pes-pilot.

Sledilo je kosilo v Hofbräuhaus, kjer sem po nesreči SPET naročila bele klobase. Seveda sem sama kriva, ker nisem vprašala: "Pa ste prepričani, da ne bom dobila razmočenih belih klobas brez okusa?" ampak naj povem, da je na meniju bilo nekaj, kar se je imenovalo bela klobasa - in NISEM naročila tistega. Naročila sem tradicionalno münchensko klobaso. No, zdaj vem, da je bila Anžetova svinjska pečenka zelo okusna. ;) In pivo - pivo je tako močno, da se me je prijelo (eno samo!), mastna hrana gor ali dol.

Tole spodaj je postaja U-Bahna (podzemne železnice) pri Marienplatz in mi je strašno všeč zaradi oranžnih ploščic in ogledal. Drugi del postaje je oblečen v modre ploščice. 

Avtoportret:

V soboto popoldne sva si šla pogledat še BMW Welt in Museum. Tudi za tiste, ki jih avtomobili ne zanimajo preveč, se obisk splača - če ne zaradi drugega, pa zaradi ljudi (priznam, predvsem moških), ki z zasanjanimi pogledi tavajo od avtomobila do avtomobila in v mislih pišejo pisma Dedku Mrazu. 

BMW Welt je ogromna moderna stavba, kjer so razstavljeni modeli najnovejših serij BMW (= Bayerische Motoren Werke, straaaašno neizvirno). V muzeju na drugi strani ceste je razstavljena zgodovina tovarne. Menda so začeli s proizvodnjo letalskih motorjev in kasneje motorjev-motorjev (cestnih dvokolesnih vozil), šele nato so se spustili v avtomobilske vode, po katerih so zdaj verjetno najbolj znani.

Tale avtek je eden od tistih, ki bi se verjetno znašel na Anžetovem seznamu: 

Jaz pa sem na svoj "to-do list" pripisala tole lepotičko (dobro si jo oglejte, če kdo ne bo imel ideje za darilo za novo leto/rojstni dan ...):

Poslovna zgradba (visoka) in muzej (okrogla nizka):

Številka 2 na Anžetovem seznamu - moram priznat, da se ga tudi jaz ne bi ravno branila. Ampak. 

AAAAAMPAK! Vse najlepše, najnovejše in najpopolnejše modele je v hipu premagala očarljiva gospodična Isetta. Tale mali BMW iz petdesetih let je dvosedek. Edina vrata, ki jih ima, so spredaj (kljuka na levi). Nanje je tudi pritrjen volan - premakne se, ko odpreš vrata. Zadaj ima prostor za privezat kovček. In je najbolj. ljubek. avto. na. svetu!! :) Ljubezen na prvi pogled.

Pogled od spredaj in šik reklamni plakat: 

In še moja mala Isetta, ki sem jo lahko odpeljala domov (tak modelček je, da ga potegneš nazaj in se zapelje), ker sva ugotovila, da bi naju verjetno ujeli, če bi poskušala ukrasti original - njena najvišja hitrost je namreč 85 km/h. 

Englischer Garten + Oktoberfest

Danes sem se šla dopoldne sprehajat v Englischer Garten, ker je bilo vreme krasno in sem sicer neprestano nekje notri. Res je lep park, ljudje ležijo na travi, imajo piknike, pijejo pivo na štantkih ... ob 10h dopoldne ... ahh, München.

Spet en krasen paviljon:

In veverica, ki sem se ji jaz zdela bolj zanimiva kot ona meni (ogledovala si me je). 

Iiiin kulturni fenomen leta: OKTOBERFEST! Tu mu domačini rečejo Wiesen, kar je okrajšava za nekaj, ampak ne vem, za kaj. Skratka, nenormalno. Tja sem šla okrog 14h, da bi ja zgrešila čimvečjo gužvo. Po slikah se vam bo morda zdelo, da mi ni uspelo, ampak mi je - ko sem odhajala, se je tja valila še 3x gostejša množica, kot takrat, ko sem prišla jaz. Ogrooooomno ljudi je, velika večina je "našemljena", oblečena v vsaj približno narodno nošo. Eni to vzamejo resno in si oblečejo popolno opravo, pri drugih to pomeni kak bedast klobuk in karirasto srajco.

Hippodrom, eden od večjih šotorov (in kralj šniclov! :p ). Tu organizacija zgleda tako, da imaš večje (ene 8?) in manjše (ogromno) šotore, kamor, predvidevam, prideš samo z rezervacijo in veliko cekinčkov. Mednje so natlačeni t. i. "Biergarten", kar pomeni, da so narejene take ograjce, da ne more kar vsak zraven, potem pa ljudi posedejo za gasilske mize. Tam teoretično lahko dobiš prostor, ampak to je danes zgledalo tako, da se je tam tlačila nenormalna množica ljudi, vsak je držal v zrak toliko prstov, kot je potreboval sedežev, in upal na to, da ga bo kdo opazil in povabil naprej. 

Tako da ... nisem prišla do piva. Ahhh. Obljubim, da bom spila kakšnega po tem, ko bodo horde ljudi odšle in se bo dalo pivo dobit brez pretepanja. Navsezadnje se menda na Oktoberfestu streže samo pivo Münchenskih pivovarn.

Še en manjši šotor, pred katerim dva kuharja neumorno vrtita pečeno piško. Na sosednjem šotoru se je sukal cel vol. Ne vem, mogoče to oznanja, katere sorte meso strežejo?

Ču-do-vi-ta lectova srca, simbol Oktoberfesta. Nosijo jih predvsem dekleta in ženske. Brala sem tudi, da obstaja neka fora s pentljicami - če daš na eno stran, si samska, če na drugo, si zasedena, pentlja na sredi pa pomeni, da si še devica. Danes nisem opazila ničesar specifičnega. Za to imam dober razlog. 

Nekaj besed moram namreč nujno posvetit bavarskim dekoltejem. Saj veste, da nisem pretirano konservativna, kar se tiče oblačenja. Kdaj se zgrozim ob kakem pretirano kratkem krilcu, tigrastih pajkicah ipd, ampak tule so me pa dekolteji čisto prevzeli. Pentljic na dirndlih (pač, na teh ženskih nošah) nisem spremljala, ker sem preveč zavzeto strmela v mankajoče dele teh oblek. Res so neverjetne, tele gospe in gospodične. Nekateri dekolteji so res osupljivi, nekaterih pa čisto preprosto raje ne bi videla. 

Dame si potem okrog vratu pogosto obesijo še skromen križec, okrašen s perlami in briljanti, ki "tenkočutno" opozarja na tisto, kar ti že tako skače v oči. Moram priznat, da sem bila očarana. Iz jasnih razlogov mi nobenega ni uspelo ujet na fotkah - mislim, da bi tudi za tukajšnje razmere izpadla čudno, če bi prišla zraven in razložila, da hočem slikat dekolteje. Škoda.

Na žalost moram omenit tudi malo manj prijeten del - ki pa ni presenetljiv glede na to, da je Oktoberfest pivski festival. Pijani ljudje. Ob vseh urah dneva. K sreči je povsod polno reševalcev in policajev, ampak to ne pomeni, da okoliške ulice (in vlaki!) ne postanejo malo minsko polje (izogibat se je treba pljuskom ... no, saj si predstavljate) in da se ljudje s topimi pogledi ne opotekajo naokrog. Hecno je res, da se to ne dogaja samo zvečer, ampak jih vidiš ob 10h zjutraj, 1h popoldne, kadarkoli. Menda je nek kanadski revež celo umrl, ker ga je v centru povozil tramvaj. Ne vem, kako mu je to uspelo, ampak ja ... Neprijetno.

Tudi mladi so oblečeni "po domače", očitno to ni neka prastara, bedna, ne-kul navada.

 Priporočilo: ko/če pridete v München, ne jest bele klobase. Okus je približno tak, kot je videt - brezbarven. Štručka je bila okusna (taka kot te mehke preste), omakca pa sumljiva (sladkasta).

Zuckerwatte, da sem si popravila okus!

In še glavna ne-pivska atrakcija Oktoberfesta: ringlšpili! Imajo vse sorte vlakcev smrti, vrtiljakov, gosenic, nihal, vrtiljakov na 50 metrih višine ...

Moram rečt, da sem vesela, da sem šla pogledat Oktoberfest, ker si niti približno nisem mogla predstavljat, kako masoven je. Ne vem, s čim naj ga primerjam ... V Ljubljani bi rekla, da bi zasedel ... recimo območje, kakršnega zamejujejo Čopova, Slovenska, Aškerčeva (pri Križankah) in Ljubljanica. Pomojem kaj takega. Ampak to so vse začasne strukture. Na zemljevidu je zarisan park. Ne vem, kot če bi cel Tivoli zasedli? 

Če bi imela družbo, bi bilo verjetno bolj ... no, bolj družabno :) Zdaj sem samo hodila okrog, se smejala ljudem in fotografirala. Verjetno je ob večerih lepše, ne vidi se packarije in povsod so lučke. Ne vem pa, če bi v München prišla samo zaradi Oktoberfesta, kot to dela velika večina tujcev. Videla sem celo 2 Avstralca (po naglasu sodeč), ki sta nosila tele tradicionalne bavarske usnjene hlače in surferske (Hawaii?) srajce. Res kulturni fenomen.

Blutenburg + sobica

Ko sem prvič prebrala ime "Schloss Blutenburg" sem takoj dobila občutek, da moram to izgovorit z globokim, hrapavim glasom, grdo gledat zraven in upat na kako strelo z neba ... ŠLOSSSS BLUTENBURG!! Ne? 

Mja, menda nima grad nobene zveze s krvjo in (upam) tudi ne krvave zgodovine, ker v njem domuje knjižnica za otroke (in največja knjižnica na svetu z literaturo o literaturi za otroke). Menda "bluten" pomeni cvetovi? Anyone? Knjižnica je čisto odvisna od donacij, kar pomeni, da npr. zbirke niso popolne, so pa vseeno ogromne. Zaenkrat sem zelo veselo zakopana v delo in me kar malo stisne, ko pomislim, da imam samo dva meseca, da vse naštudiram!!!! AAA! Bo že.

Torej, Blutenburg: tale prva je od zunaj, takole ga zagledam, če pridem z avtobusne postaje. Danes je sicer podobo kazil tovornjak, ki oskrbuje tamkajšnjo restavracijo, ampak ja, tisto spredaj je ribnik z račkami. Imamo tudi kanadske gosi. 

Tole je pogled na vhod v dvorišče. Tisto, kar ima čebulco na vrhu, je cerkev, menda je prastara in v njej se da poročit. Menda imajo poleti cel kup porok - si zlahka predstavljam, zakaj. 

Cerkvica z notranje strani - tile dve drevesi, ki se z vejami vsiljujeta v sliko (kaj, a ste pričakovali profesionalno fotografijo od mene? pfff!), sta lipa in jablana - zdaj so povsod lepa rdeča jabolka! Prav idilično, vam rečem.

Na levi eden od stražnih stolpov, na desni vhod v knjižnico. V tej stavbi so pisarne. "Moja" čitalnica - se pravi Lesesaal -, kjer se nahaja referenčna knjižnica, je vidna na zgornji sliki, levo od cerkvice. 

Lesesaal. Ja, tele omare grejo do stropa in ja, imamo lestve, da jih dosežemo. Plezanje po lestvah ni moj najljubši del dneva. 

Moja delovna miza. Knjige (moj je tale kupček na mizi, ne tisto nad njo) lahko puščam kar tu. Sumim, da se bodo nabirale v enormnih količinah - pri tistih dveh štipendistih, ki sta že nekaj časa tu, nastaja problem, ker je miza premajhna. 

Ja, zaenkrat nas je 5, ki vsak dan študiramo tu: Ana in Irina, Rusinji; Reem, Egipčanka; Ryo, Japonec in jaz. 

Tole pa je par fotk moje sobe. Če ste bili pri nama doma, si lahko predstavljate, da je približne velikosti najine spalnice. Pisalna miza je stara in očarljiva, ampak malo premajhna, da bi bile moje noge udobno pospravljene pod njo. 

Pisalna miza s presto #2. V pekarnici v bližini hiše sem v psevdo-nemščini uspešno kupila kruh. To je bilo prvič, ko nekdo ni znal angleško. Uh! Mogoče se bom pa še česa naučila. Danes sem recimo uspela prodajalki razložit, da nočem štručke s kumino. Baby steps!

In še razgled z okna: živim v zelo prijaznem okolišu. Bi ga že danes poslikala, pa je začelo deževat in nisem imela volje. 

Vielen Dank, da berete tole (upam, da se tisti redki, ki znate nemško, ne zgražate preveč ...), se slišimo!

München - začetki

Lepo pozdravljeni :) Sem v Münchnu, na študijskem bivanju, ki ga zelo radodarno financira in sponzorira (in vse ostalo) International Youth Library. Stanujem pri gospe Ulli, strastni kolesarki, upokojenki, vrtnarki - strašno prijazni ženski. Knjižnica, kamor hodim delat, se nahaja v gradu Blutenburg, slikce sledijo (zakaj bi imela polno baterijo na fotoaparatu na najlepši dan, če imam lahko prazno?). 

Sem pa raziskovala mesto in lokalno kulinariko: 

Bäkerbreze (semizdi), skratka mehka prestica, krasno slana.

Danes je German Unity Day (sploh ne bom poskušala tega zapisat po nemško), kar pomeni, da je bila v centru strašna gneča - imela pa sem frej dan, zato sem raziskovala. Šla sem tudi jest na štante. Naj opišem, kako mi je šlo pri šanku:

JAZ: Preskočim vrsto, ker vsi čakajo na pivo, jaz hočem samo jest. Delam se, da berem jedilnik, ugotovim, da ničesar ne razumem, ampak da se cene gibljejo med 4-6€ in da si lahko privoščim kosilo. Desno od mene nekdo naroči nekaj zanimivega. Gospo za šankom vprašam: I'm sorry, what is this?

GOSPA ZA ŠANKOM: Oh, this is žnabl-žnabl-mit-žnabl. Prisežem, da je to rekla.

JAZ: Sumničavo: Ok, I'll have one, please.

GOSPA ZA ŠANKOM: Allright, do you want it with kurisosić or onionsosić?

JAZ: Ummmmm ... with curry sausage?

GOSPA ZA ŠANKOM: Here you go.

JAZ: Lahko bi prisegla, da je rekla sausage. Aaaahhh ... Sauce, ne sausage. Hmmm ... zeliščni štrukeljci s curry omako? Zakaj pa ne.

Cerkev, ki jo je nek bavarski veljak dal gradit ob rojstvu (krstu?) svojega sinkota. Dokončana je bila dobrih 100 let kasneje, zato sumim, da mali krščenec ni dočakal njene posvetitve.

Danes dopoldne sem šla do prelepega Schloss Nymphenburg (grad nimf) in doživela krasen jesenski dan. Tale paviljonček mi je bil strašno všeč.

Ne vem, če veste, ampak zgleda čist tak, kot je tisti v tanovem filmu Pride & Prejudice ... Ahhh :) 

Pogled na grad - tile bavarski plemenitaši se niso hecali, ko so se lotli delat grad in park. Ko sem se sprehajala, sem si predstavljala brhke gospodične v krinolinah, ki so s parazolčki stopicljale po istih potkah s svojimi guvernantami, ki so poskušale preprečiti, da bi kak čeden mladenič njihove učenke zvlekel v grmovje (ki ga je, mimogrede, ogromno). 

Park Nymphenburga meji na Botanische Garten (al neki), kjer je zdaj sicer jesensko, ampak lepo. Imajo tudi krasen rastlinjak (če gromozanski stekleni zgradbi lahko rečemo rastlinjak), v katerem sem se ponovno navdušila nad kaktusi. En del - džungelski - me je popeljal nazaj v Malezijo, ampak se mi po izkušnji džungle nekako ni več zdel pristen (kje so ogromne žuželke? smrad? neverjetno švicanje?). Žal mi je bilo, da niso imeli trgovine, ker sem res hotela kupit kak kaktus. 

V prihodnje sledijo (upam) slike gradu, kjer domuje knjižnica, pa še kaj za zraven. Aja, pa zdej se očitno nihče več ne pozdravlja s "tschuss", kot so me učili enkrat davno v 2. letniku gimnazije pri nemščini, ampak so posvojili kar "ciao". S tem da to zveni bolj kot "ČAO" kot pa italijanski "ćiao". Po nemško, pač. Še en aja: v sosednji ulici ure in zlatnino prodaja gospod Lukić Ivan, tako da se počutim kar domače. ;)

ČAO!