The Name of the Wind

Patrick Rothfuss: The Name of the Wind

Čeprav sem Rothfussov prvenec brala v angleščini, si zasluži omembo v slovenščini. Zaslužil bi si tudi (Res dober! Kvaliteten! Z zanimanjem in skrbjo narejen!) prevod, kot bi si ga še marsikatero odlično delo fantastičnega žanra, pa do tega nekako ne pride. The Name of the Wind je prvi del The Kingkiller Chronicle, ki bo (predvidoma, verjetno) imela tri dele. Kot je pri fantastiki skoraj običajno, je tudi The Name of the Wind pošten zalogajček, skozi katerega pa se nisem le zlahka pregrizla, ampak sem ga, po domače rečeno, požrla.

Gospod Rothfuss, ki bo letos dopolnil šele 39 let, se Kvothove zgodbe loti z dveh plati. Kvothe, gostilničar v majcenem kraju bogu za hrbtom, skriva svojo preteklost pred vaščani, ki se jim zgodbe o demonih in vojnah zdijo le pravljice: »Stories were told here, but they happened somewhere else. This was not a place for demons«. Ko enega od mladih vaščanov napadejo ravno ti demoni, se je Kvoth prisiljen soočiti z dejstvom, da mu je preteklost sledila celo v tako zakoten konček sveta. Ko sreča v njegovo krčmo zanese slavnega kronista, ki si želi zapisati njegovo zgodbo, se Kvothe prvič loti pripovedovanja o svoji mladosti.

Rothfuss spretno menjava (prvo)osebni pogled Kvothove pripovedi z dogodki v »sedanjosti«; jasno je, da je razočarani, prezgodaj utrujeni gostilničar moral preživeti marsikaj hudega, da se je iz zvedavega rdečelasega dečka, ki ga sprva spoznamo, spremenil v to senco samega sebe. Nenavadno zanimiv je občutek zadovoljstva, ko avtor ponudi nov košček sestavljanke, ki se postavi na svoje mesto in si rečem: »Aha, tako je torej bilo, zato je tako žalosten!«

Svet, ki mu vladajo skoraj povsem »zemeljski« zakoni, krasi alkimija, čudovita veda, ki se ji Kvoth posveti z zanimanjem in nadpovprečno spretnostjo. Demoni, o katerih slišimo na začetku, so skriti v govoricah, folklora pa je strašno pomembna: Kvothovo življenje nepopravljivo spremeni živa legenda skupine nadnaravnih bitij, »the Chandrian«. Tu je jasno videti, da se Rothfuss zaveda, kako pomembno je pri fantastiki tudi kulturno ozadje (in ne le epske bitke) – legende in zgodbe spremljajo pesmi, otroške izštevanke in pregovori:

»When the hearthfire turns to blue,

What to do? What to do?

Run outside. Run and hide.

When his eyes are black as crow?

Where to go? Where to go?

Near and far. Here they are.

See a man without a face?

Move like ghosts from place to place.

What's their plan? What's their plan?

Chandrian. Chandrian.«

Iz ust svojih junakov Rothfuss nasuje cel nabor pametnih naukov, ki bodo morda koga zbodli, spet drugi pa se bodo ob njih zabavali: »Call a jack a jack. Call a spade a spade. But always call a whore a lady.« Posebno oster je njegov odnos do poezije, ki se mu je zelo očitno zamerila: »Remember this, son, if you forget everything else. A poet is a musician who can't sing. Words have to find a man's mind before they can touch his heart, and some men's minds are woeful small targets. Music touches their hearts directly no matter how small or stubborn the mind of the man who listens.« Spet drugje pravi tudi: »Imre was a haven for the arts. There were musicians, dramatists, sculptors, dancers and the practitioners of a hundred smaller arts, even the lowest art of all: poetry.«

Zanimivo je tudi njegovo stališče (no, če seveda privzamemo, da lahko besede katerega od avtorjevih junakov pripišemo kar avtorju samemu) do pripovedovanja: »All stories are true ... But this one really happened, if that's what you mean. ... More or less. You have to be a bit of a liar to tell a story the right way. Too much truth confuses the facts. Too much honesty makes you sound insincere.«

Zdi pa se mi, da Rothfussa poleg osupljivo dobro zgrajene zgodbe in duhovitih pripomb odlikuje predvsem liričnost pripovedi, ki jo je v množici bitk, prerokb in zarot v fantazijskem žanru včasih težko najti. Kvoth je v svoj svet vpet ne le kot zgodovinsko pomemben junak, temveč tudi z ljubeznijo do soljudi. Nekako bolj prisoten je v času, ki ga obdaja, zaveda se malih dogodkov in vsakodnevnih trenutkov, ki nam polepšajo življenje:

»My parents danced together, her head on his chest. Both had their eyes closed. They seemed so perfectly content. If you can find someone like that, someone who you can hold and close your eyes to the world with, then you're lucky. Even if it lasts for a minute or a day. The image of them gently swaying to the music is how I picture love in my mind even after all these years.«

Za konec pa še odlomek za ljubitelje glasbe in poezije (žal je spet v angleščini, vendar nikakor nočem Rothfussu delati krivice in z okornim prevodom oskruniti dodelanega odlomka):

»'What do you know of poetry?' Ambrose said without bothering to turn around.

'I know a limping verse when I hear it,' I said. 'But this isn't even limping. A limp has a rhythm. This is more like someone falling down a set of stairs. Uneven stairs. With a midden at the bottom.'

'It is a sprung rhythm,' he said, his voice stiff and offended. 'I wouldn't expect you to understand.'

'Sprung?' I burst out with an incredulous laugh. 'I understand that if I saw a horse with a leg that badly 'sprung', I'd kill it out of mercy, then burn its poor corpse for fear that the local dogs might gnaw on it and die.'«

http://www.patrickrothfuss.com/content/index.asp