München - začetki

Lepo pozdravljeni :) Sem v Münchnu, na študijskem bivanju, ki ga zelo radodarno financira in sponzorira (in vse ostalo) International Youth Library. Stanujem pri gospe Ulli, strastni kolesarki, upokojenki, vrtnarki - strašno prijazni ženski. Knjižnica, kamor hodim delat, se nahaja v gradu Blutenburg, slikce sledijo (zakaj bi imela polno baterijo na fotoaparatu na najlepši dan, če imam lahko prazno?). 

Sem pa raziskovala mesto in lokalno kulinariko: 

Bäkerbreze (semizdi), skratka mehka prestica, krasno slana.

Danes je German Unity Day (sploh ne bom poskušala tega zapisat po nemško), kar pomeni, da je bila v centru strašna gneča - imela pa sem frej dan, zato sem raziskovala. Šla sem tudi jest na štante. Naj opišem, kako mi je šlo pri šanku:

JAZ: Preskočim vrsto, ker vsi čakajo na pivo, jaz hočem samo jest. Delam se, da berem jedilnik, ugotovim, da ničesar ne razumem, ampak da se cene gibljejo med 4-6€ in da si lahko privoščim kosilo. Desno od mene nekdo naroči nekaj zanimivega. Gospo za šankom vprašam: I'm sorry, what is this?

GOSPA ZA ŠANKOM: Oh, this is žnabl-žnabl-mit-žnabl. Prisežem, da je to rekla.

JAZ: Sumničavo: Ok, I'll have one, please.

GOSPA ZA ŠANKOM: Allright, do you want it with kurisosić or onionsosić?

JAZ: Ummmmm ... with curry sausage?

GOSPA ZA ŠANKOM: Here you go.

JAZ: Lahko bi prisegla, da je rekla sausage. Aaaahhh ... Sauce, ne sausage. Hmmm ... zeliščni štrukeljci s curry omako? Zakaj pa ne.

Cerkev, ki jo je nek bavarski veljak dal gradit ob rojstvu (krstu?) svojega sinkota. Dokončana je bila dobrih 100 let kasneje, zato sumim, da mali krščenec ni dočakal njene posvetitve.

Danes dopoldne sem šla do prelepega Schloss Nymphenburg (grad nimf) in doživela krasen jesenski dan. Tale paviljonček mi je bil strašno všeč.

Ne vem, če veste, ampak zgleda čist tak, kot je tisti v tanovem filmu Pride & Prejudice ... Ahhh :) 

Pogled na grad - tile bavarski plemenitaši se niso hecali, ko so se lotli delat grad in park. Ko sem se sprehajala, sem si predstavljala brhke gospodične v krinolinah, ki so s parazolčki stopicljale po istih potkah s svojimi guvernantami, ki so poskušale preprečiti, da bi kak čeden mladenič njihove učenke zvlekel v grmovje (ki ga je, mimogrede, ogromno). 

Park Nymphenburga meji na Botanische Garten (al neki), kjer je zdaj sicer jesensko, ampak lepo. Imajo tudi krasen rastlinjak (če gromozanski stekleni zgradbi lahko rečemo rastlinjak), v katerem sem se ponovno navdušila nad kaktusi. En del - džungelski - me je popeljal nazaj v Malezijo, ampak se mi po izkušnji džungle nekako ni več zdel pristen (kje so ogromne žuželke? smrad? neverjetno švicanje?). Žal mi je bilo, da niso imeli trgovine, ker sem res hotela kupit kak kaktus. 

V prihodnje sledijo (upam) slike gradu, kjer domuje knjižnica, pa še kaj za zraven. Aja, pa zdej se očitno nihče več ne pozdravlja s "tschuss", kot so me učili enkrat davno v 2. letniku gimnazije pri nemščini, ampak so posvojili kar "ciao". S tem da to zveni bolj kot "ČAO" kot pa italijanski "ćiao". Po nemško, pač. Še en aja: v sosednji ulici ure in zlatnino prodaja gospod Lukić Ivan, tako da se počutim kar domače. ;)

ČAO!