Še eno krasno fantazijsko zadevščino sem prebrala. Scott Lynch je ustvaril The Gentleman Bastards Sequence in The Lies of Locke Lamora je prva izmed sedmih (napovedanih) knjig (Goodreads, Wiki).
Lynch je svojo prvo zgodbo postavil v Camorr, mesto, ki si ga (vsaj po tejle naslovnici sodeč) lahko zamišljamo kot nekakšne Benetke, vendar je vanje prepletel skrivnostne ruševine staroselcev, alkimiste, mage ... in tatove. Locke Lamora pripada slednjim in Lynchu je uspelo ustvariti lik, ki je svojemu poklicu navkljub eden boljših, kar sem jih kdaj srečala. Lahko bi ga primerjali s Fitzem, kraljevim morilcem izpod peresa Robin Hobb, le da je Locke garrista, vodja tatinske druščine pred katero trepetajo vsi aristokrati v mestu.
Če bi rekla, da je njihov jezik sočen, bi to bilo premalo barvito. Lynch je mojster pogovornega, ljudskega jezika, ki bi bil nemarno trd oreh za vsakršnega prevajalca, še posebej v slovenščino, ki take packarije slabše prenaša. Pa ne pravim, da je vseskozi vulgaren - ima samo bolj ... netradicionalen način opisovanja tudi tako tradicionalnih stvari, kot je neuslišana ljubezen.
'I don't know where she is at the moment and I pray you all choke, thanks very fucking much.'
/.../
'It takes two to break a heart.' Galdo gently placed his left hand over Locke's right. 'I don't recall her fucking things up without your able assistance.'
Locke je še en lik (poleg Kvotha, seveda, če se spomnite, iz The Name of the Wind), ki bi ga z največjim veseljem in s posebnimi častmi prenesla v naš jezik, pa naj bo proces še tako težaven.
Ni komentarjev:
Objavite komentar